Zgodovinsko pomembni Prleki
Franc Miklošič
Slovenski filolog, jezikoslovec in slavist, rojen leta 1813 v Radomerščaku pri Ljutomeru, je bil največja slavistična osebnost 19. stoletja. V Grazu je doktoriral iz filozofije in prava, kjer je tudi predaval, kasneje pa se posvetil študiju slovanskih jezikov. Leta 1848 se je za eno leto vključil v politično življenje in postal predsednik dunajskega društva Slovenija, sooblikovalec programa Zedinjene Slovenije in poslanec v avstrijskem Državnem zboru. Leta 1849 je bil imenovan za prvega profesorja na novoustanovljeni Stolici za slovansko filologijo Univerze na Dunaju. Tri šolska leta je bil dekan Filozofske fakultete na Dunaju, leta 1854 pa rektor univerze na Dunaju. Leta 1864 je za delo in zasluge dobil dedno plemstvo (naziv vitez). Največje delo, Primerjalno slovnico slovanskih jezikov, je ustvarjal tri desetletja, predstavil pa je glasoslovje, oblikoslovje, besedotvorje in skladnjo. Postavil je temelje slovanskemu imenoslovju, dosledno se je posvetil tudi etimologiji. Bil je prevajalec in avtor praktičnih besedil za šolsko rabo, znan je kot leposlovec. O njegovem velikem znanstvenem ugledu pričajo števila redna in častna članstva v znanstvenih društvih, na univerzah in akademijah po Evropi, njegova Stolica na Dunaju pa je bila najpomembnejše slavistično središče v Evropi.
Karol Grossmann
Slovenski odvetnik in pionir slovenskega filma, rojen leta 1864 v Drakovcih pri Mali Nedelji, je leta 1905 posnel prva filmska zapisa v Sloveniji »Odhod od maše v Ljutomeru« in »Sejem v Ljutomeru«, leta 1906 pa še kratek dokumentarni film »Na domačem vrtu«. Projekcije filmov si je možno ogledati v muzeju v Ljutomeru. Drugače je deloval kot odvetnik v Ljutomeru in bil pomemben narodni buditelj ter eden od začetnikov slovenske umetniške fotografije.
Ante Trstenjak
Slikar, rojen leta 1894 v Slamnjaku pri Ljutomeru, je diplomiral na akademiji v Pragi, kasneje pa se izpopolnjeval v Parizu, kjer je tudi razstavljal. Čeprav je ustvarjal v različnih tehnikah, sodi med najboljše slovenske akvareliste v času med vojnama. V Ljutomeru je po njem poimenovana umetniška galerija.
Slavko Osterc
Skladatelj in glasbeni pedagog, rojen leta 1895 v Veržeju, je bil ena vodilnih osebnosti slovenske glasbe med vojnama. Študiral je na konzervatoriju v Pragi, po vrnitvi pa predaval na državnem konzervatoriju in poznejši glasbeni akademiji v Ljubljani. S svojim močnim vplivom na radikalno modernistično usmerjeno mlajšo generacijo slovenskih skladateljev ima največje zasluge za posodobitev slovenske glasbene ustvarjalnosti. Njegova dela so bila na sporedih mednarodnih festivalov za sodobno glasbi v Firencah, Londonu, Pragi in Varšavi. Napisal je več kot 170 različnih glasbenih del, med drugim tri simfonije, tri opere enodejanke, balet Iluzije, kantato Krst pri Savici ter mnoga druga orkestralna in komorna dela.
Stanko Vraz
Pesnik in kritik, rojen leta 1810 v Cerovcu, je bil Miklošičev sošolec in poleg Prešerna najvidnejši pesnik slovenske romantike. Njegove pesmi so svobodomiselne, bojevite, razpoloženjske in ljubezenske. Pisal je predvsem sonete, romance, epigrame in satiro. Ustvarjal je v knjižnem jeziku z upoštevanjem vzhodnoštajerskega govora. Velja za prvega sistematičnega in znanstvenega zapisovalca ljudske pesmi. Bil je prevajalec, urednik in pripovednik. Ideja in pripadnost ilirskemu gibanju ga je dokončno ločila od Prešernovega kroga.
Janez Puh
Izumitelj in industrijec, rojen leta 1862 v Sakušaku, se je naselil v Grazu in najprej izdeloval kolesa, pozneje pa se je posvetil proizvodnji motornih koles in leta 1904 začel proizvajati avtomobile. Bil je med prvimi, ki je začel z izdelavo nizkih biciklov z enako velikima kolesoma in verižno-zobniškim prenosom moči s pedali na zadnje kolo. V svoji karieri je razvil 21 avtomobilskih tipov. Najbolj je izstopal tip VIII, ki je med 1. svetovno vojno veljal za najzanesljivejši osebni in sanitetni avtomobil, v prometu pa se je obdržal še dolgo po koncu vojne. V Ljutomeru si lahko ogledate tudi Puchov muzej.
